Prvi dan zimskih počitnic me je pot vodila na Dolenjsko. Po postanku v Dolenjskih toplicah, kjer … se je moja pot nadaljevala skozi prometa polno Novo mesto proti gradu Otočec. Že zjutraj se je na štajerski strani Trojan kazalo sonce in nakazovalo, da bo dan sončen in verjetno nič kaj zimski. Po prihodu do gradu je sonce bilo v polnem sijaju, zunanje temperature pa so bile takšne kot, da nismo 20. februarja ampak vsaj 20. marca. Na spletni strani gradu je zapisano naslednje: “V srcu neokrnjene narave, na otočku sredi reke Krke, kraljuje eden najprivlačnejših hotelov v Sloveniji, hotel Grad Otočec. Ta član prestižnega združenja hotelov in restavracij Relais & Châteaux vas vabi s svojo butično ponudbo sob in suit najvišje kategorije. Privoščite si to izkušnjo.”, torej se pričakovala nekaj kar nisem dočakala. Narava v okolici gradu je čudovita, sprehajalnih poti je kar nekaj, manjkajo pa kakšne klopce, da lahko v miru opazuješ okolico in najdeš svoj mir. No, pa pustimo to, da tudi v hotel ne prideš kar tako, sem pa imela srečo, da sem videla vsaj grajsko dvorišče na zidovih katerega se bohoti tudi potomka naše stare trte na Lentu.

No, jaz nisem prišla tja da bi grajala okolico ampak sem prišla okolico opazovat z mojima zvestima spremljevalcema (saj verjetno že veš katera dva sta to – veliki brat “kanon” in mlajša sestra “pogrižena japka” 😉 ) ter iskat zanimive motive (ki jih je bilo na sončnem sprehodu kar nekaj), malo pa sem si tudi napolnila “baterije” z vitaminom D ter zbistrila misli ob pogledu na nebo brez oblačka ter na mirno življenje ob in na mirni reki Krki. Ker sem imela časa na pretek sem našla ogromno zanimivih detajlov, ki so moja (fotografska) strast, tebi pa prepuščam domišljijo in upam, da boš videl(-a) in doživel(-a) vsaj nekaj tega kar sem videla in doživela jaz skozi fotografski objektiv. 🙂

“Fotografija je kot šala, če jo je potrebno razlagati ni dobra”