Letošnja zima je pač takšna kot je. Malo je, malo je pa ni. 😉 Letošnje zimske počitnice (ki so nekaj tednov prej kot običajno) sem izkoristila po svoje in zase. Brez hitenja, brez gledanja na uro, brez “urnika” prehranjevanja, brez načrtovanja dneva, brez …
Ponedeljkov dopoldanski sprehod ob Dravi, torkov popoldanski sprehod po bližnji okolici doma, sredin sprehod po “zimskem” botaničnem vrtu, četrtkov sprehod v dežju in v odlični družbi 🙂, petkov sprehod – je bil ali ga ni bilo? 🤔, sobota ….
V sredo sem se odpravila v botanični vrt v Pivoli, ki je sicer za obiskovalce še zaprt. Sem pa prosila/vprašala gospo Meto Pivec iz Botaničnega vrta ali pa se mogoče kljub temu lahko sprehodim po meni znanih poteh. Dovoljenje sem seveda takoj dobila in seveda zraven opozorilo, da botanični vrt ne kaže nič kaj zimske podobe in da naj se primerno obujem ker… no, blatni čevlji so dobri pokazatelj, da sem bila tam. 🥾🙉 Doma, v Rušah, na poljih sneg, dobrih 15 kilometrov vstran pa že skoraj pomlad.
Ob prihodu v botanični vrt sem se takoj podala po potkah bližnjega gozdička, ki pa je seveda sedaj drugačen, ker je drevje brez listja. Nekako prazno je delovalo ampak to je bil samo prvi vtis. Ostal pa je občutek domačnosti, miru, zvokov narave in zvoka hoje po poteh. Neprecenljivo. Neprecenljiv je bil tudi pogled v nebo in med krošnje dreves.🥰
Med hojo se mi je porajalo vprašanje kaj pa bom počela danes tukaj, saj verjetno ne bo kaj zanimivega za ovekovečiti. No, ni straha, se je tudi v tem letnem času našlo veliko zanimivega in tudi nekaj podrobnosti. Staro se umika novemu, cvetoči nepozebniki, na hribu čakajoča in s soncem obsijana velikanska sekvoja, ob izhodu sramežljivi zvončki … in pa seveda jaz, ki vpijam vonje in zvoke meni ljubega prostora. Tokrat po skoraj petih mesecih s polno “bojno” opremo v roki in v nahrbtniku. 🙂 Mogoče pa je čas, da nadaljujem tam kjer sem pred petimi meseci končala. 🥹 V četrtek sem dobila vprašanje koliko tehta ta moja “bojna” oprema in nisem vedela povedati, vem samo, da je težka, včasih pretežka ampak tokrat nič od tega. Obljubim, da to mojo “bojno” opremo ob prvi priložnosti stehtam in javim koliko tehta. 😉
Pa bodi dovolj pisanja in mislim, da je čas za nekaj že skoraj pomladnih fotografij.
Pridejo trenutki, ko ti tvoj lastni glas pove: ” Zaključi to poglavje.”
Tako v srcu spet najdeš mir in sam sebi priznaš, da vseh bitk ne rabiš vedno zmagati
ter da po tem notranjem porazu, v bistu sploh ne doživiš poraza, temveč svojo največjo zmago.
