Četrtek, 22. april 2021, ura je nekaj po 15.00 in potekajo še zadnji vnosi rezultatov šolskega matematičnega tekmovanja, ki je potekalo od 11. ure dalje. Zavibrira ura na roki in tudi telefon, ker se ne morem oglasiti bom poklicala nazaj. Čez nekaj minut se zgodba ponovi. Ponovno prekinem, ker se trenutno ne morem oglasiti. Ravno s sodelavcem zaključujeva vnose ter pregledujeva rezultate tekmovanja po razrednih, ko… ja, telefon in ura tretjič zavibrirata. Sedaj pa se zgleda moram oglasiti. Na drugi strani telefona me po začetnih pozdravih pričaka povabilo na sobotni foto pobeg. Tisti fotografski škratek, ki je zadnje čase nekje počival je od veselja poskakoval ter delal salte in ostale norčije. Ja, po več kot šestih mesecih grem ponovno na foto pobeg (ja, poimenovala sem ga situaciji primerno).
Petkov delovni dan je hitro minil, še krajša je bil petkova noč in priznam, da so bili občutki mešani. Pojavila se je rahla “trema” pred vožnjo po avtocesti po več kot polletnem premoru in skoraj tako dolgi karanteni.
Ob 4.30 se pripelje kombi in v njej meni ljuba poznana druščina. Kljub zgodnji uri nasmehi na obrazih in vsaj pri meni prisotno zavedanje, da sem se s to fotografsko druščino nazadnje videla v mesecu avgustu. Uf, kako čas beži, sploh če si v karanteni in delaš od doma ter si večino časa omejen na gibanje v lastni občini. Na poti poberemo še preostale člane tokratnega foto pobega in … Aja, smeri našega pobega nisem napisala. Tokratna destinacija so bila Plitvička jezera in Rastoke. V Plitvičkih jezerih sem bila enkrat v srednji šoli, v Rastokah (ki so na poti do Plitvičkih jezer) pa še nisem bila. Po opravljenih mejnih formalnostih so naš prvi postanek Rastoke.
Rastoke so predmestno naselje mesta Slunj, ki upravno spadajo pod Karlovško županijo. So slikoviti kraj, ki … več o njih si lahko prebereš tukaj. Ker smo do tja prišli prehitro in ker še ni bilo odprto smo vrstni red obrnili ter se odpeljali dalje do Plitvičkih jezer.
Plitvička jezera so narodni park v Liki na Hrvaškem. Nekaj o njih si lahko prebereš na tej povezavi.
Dobro vzdušje se je nadaljevalo tudi na poti po narodnem parku, seveda z veliko postanki za fotografiranje. Ker je kljub Coroni bila gneča, je bilo fotografiranja malo manj in sem raje naredila nekaj fotografij za “razglednice” in na sprehodu dolgem približno 10 kilometrov občudovala modrino vode, odseve, slapove, … 🙂
Po kratkem počitku smo se vrnili na izhodišče našega prihoda v Plitvička jezera. Sledila je vožnja do Rastok, tam obvezno kosilo in ogled ter fotografiranje še tega naravnega pojava. Vmes pa seveda čas za kavico, pijačo in seveda za klepet ter druženje.
Kljub prijetni utrujenosti na poti domov pogovor in smeh nista zamrla. Še prehitro smo bili doma in ostali so prelepi spomini na (vsaj moj) prvi po karantenski foto pobeg.
Hvala Igorju in Andreji za povabilo ter seveda ostalim (Mija, Jure, Mile, Marjan in Vlado) za prijetno družbo.
“Najboljše stvari v življenju so ljudje, ki jih imaš rad, mesta kamor greš in spomini, ki jih ustvariš. “