Dva kombija, 15 fotografskih navdušencev, sonce, ravno prave temperature in prečudovita jesenska Toskanska pokrajina. Nastala je spet zanimiva foto zgodba. 😉
1. dan – petek, 12. oktober 2018:
Sončni vzhod smo dočakali na počivališču nekje v Italiji in ob jutranji kavici. Pot nas je vodila mimo mejnega prehoda Fernetiči, Benetk, Padove, Bologne in Firenc vse do našega prvega cilja; do San Gimignana, malega, zelo fotogeničnega mesta na vrhu hriba. Mesto je pod Unescovo zaščito, zaznamujejo ga številni stolpi, njegovo uradno ime je San Gimignano delle belle Torri (San Gimignano z lepimi stolpi), nekateri pa mu pravijo tudi italijanski Manhattan. Prvotno je bilo v mestu kar 72 stolpov, danes jih stoji še 14. Z najvišjega je čudovit razgled na toskanske griče, poraščene s trto in oljčnimi nasadi. Iz San Gimignana nas je pot vodila po Toskanskih gričih do našega hotela v Chinciano termah. Sončni zahod smo pričakali na poljih.
2. dan – sobota, 13. oktober 2018:
Že pred zajtrkom smo se odpravili med toskanska polja, kjer smo pričakali sončni vzhod in fotografirali čudovito pokrajino v prebujanju jutra. Po zajtrku v hotelu smo se podali na pot med Toskanska polja, mala mesteca in vasi z značilno toskansko kulturo in običaji. Pričakovala so nas polja pod Pienzo – papeškim mestom, ki nudi pravljičen pogled na pokrajino že s svojega obzidja. Tu je bil rojen papež Pij II., ki je dal, potem ko je zasedel papeški prestol, mesto popolnoma prenoviti. Mesto je res čarobno in vredno ogleda. Seveda nismo pozabili na »najslavnejše« ciprese v Toskani. Nahajajo se zelo blizu mesta Val d’Orcia. Sončni zahod smo pričakali na poljih pod papeškim mestom Pienzo, kjer so posneli zaključne prizore filma Gladiator.
3. dan – nedelja, 14. oktober 2018:
Nedelja je bila namenjena odhodu domov. Toda še pred zajtrkom smo se podali na Toskanska polja, da še zadnjič na tej poti občudujemo in ovekovečimo sončni vzhod. Po zajtrku smo se poslovili od Chianchiano term ter se odpravili proti malemu mestecu imenovanem Castellina in Chianti. Mestece na hribu s svojim obzidjem je v središču vinorodne pokrajine Chianti. Ja, tudi to mestece smo občudovali, se sprehodili po njem in seveda ob kavici opazovali dogajanje. Po odhodu iz Castelline in Chianti smo se ustavili še na ameriškem vojaškem pokopališču, ki zraven miru in tišine ponuja kar nekaj zanimivih fotografskih motivov. Sledila je le še pot domov in seveda slovo od novih in “starih” fotografskih prijateljev. 🙂
Hvala vsem za čudovito druženje v čudoviti Italijanski pokrajini.
“Pot nastane tako, da greš.” (Franz Kafka)
