Zadnji julijski vikend (od petka do nedelje) smo se z Digitalno kamero prvič po epidemiji korone odpravili izven mej naše ljube državice. Tokrat nas je pot vodila na južno Moravsko ali v malo Toskano, kot mnogi južno Moravsko poimenujejo. Zakaj mala Toskana? Zato, ker se v njeni pokrajini najde veliko podrobnosti s Toskano. No, v zapisu in fotografijah se vidi, da ima južna Moravska še kar nekaj podrobnosti s kakšno drugo znano pokrajino. No, pa začnimo. 🙂
Petek, 24. julij 2020:
V zelo zgodnjih jutranjih urah petka sem bila tokrat zadnja, ki me je pisana druščina znanih (in tudi manj znanih) fotografov pobrala na parkirišču pri trgovini Rutar. Ura je bila res zgodnja, saj smo mojo prtljago samo naložili v avtomobila in smo se odpeljali novi dogodivščini naproti. Na mejnem prehodu z Avstrijo so nas spustili skozi brez preverjanja dokumentov in spraševanja kam smo namenjeni. Ker je do meje Avstrije s Češko kar veliko kilometrov je pot minila v rahlem dremežu, tihem pogovoru in poslušanju Toma Jonesa. 😛 Malo pred mejo Avstrija – Češka se nam je odprl pogled ne samo na vetrne elektrarne – veternice ampak tudi na polja sončnic. Vse je bilo rumeno in seveda smo ob cesti našli varen prostor, da smo se lahko ustavili in seveda pričeli našo fotografsko potepanje. Sončnic je bilo ogromno, prav tako pa nisem mogla iz svoje kože in na bližnjem polju našla še kakšne druge meni ljube podrobnosti (polžki, cvetovi, …). Tukaj nam je bilo tako všeč, da smo naredili kar prvo skupinsko fotografijo.
Ni ga lepšega ozadja od polja sončnic in velikanskih veternic v ozadju. Na meji Avstrija – Češka nikjer nikogar in smo vstopili v čisto nov svet, svet brez korone. No, ob prehodu meje tega še nismo vedeli. 🙂
Naš prvi postanek je bil grad Lednice in zraven fotografiranja čas za kakšen prigrizek, kavo, pijačo ali pa samo klepet v dobri družbi. Po ogledu in počitku smo se z mnogimi vmesnimi postanki odpravili do našega hotela v kraju Stražnice. Po poznem kosilu (ali zgodnji večerji) nam je preostalo še samo, da na slikovitih poljih pričakamo sončni zahod.
Sobota, 25. julij 2020:
Sobotnega sončnega vzhoda nisem pričakala na moravskih poljih ampak v sobi. Sem še raje malo počivala. Pri mojih rosnih xy letih bom še verjetno videla nekaj sončnih vzhodov in sem tega pač izpustila. 😉 Po zajtrku smo se odpravili na pot med južno moravska polja. Glede na to kaj smo videli sem soboto poimenovala kot Potepanje od enega mlina do drugega v štirih, ups, treh dejanjih ali V iskanju Don Kihota. Ja, vozili smo se od mlina do mlina in zraven uživali v lepotah poletne pokrajine. Vreme je bilo čisto poletno in s tem tudi temperature zato smo pri zadnjem mlinu – Bukovanski mlin bili veseli predvsem tekoče ohladitve. 😉 Večerno fotografiranje sončnega zahoda nam je skoraj preprečila cestna dirka ampak mi se nismo dali in smo našli drugo cesto, da smo prišli do naše večerne destinacije in zaželeli soncu lahko noč.
Nedelja, 26. julij 2020:
Tokrat nihče ni šel čakat sončnega vzhoda ampak smo se po zajtrku poslovili od kraja in hotela ter se pred vožnjo proti domu odpravili med vinograde in znana polja. Med postanki smo se okrepčali s sadjem na drevesih, ki ga je bilo v izobilju. Po zadnjem postanku in okrepčilu tik pred prehodom v Avstrijo nas je čakala le še pot domov.
Za mano (oziroma nami vsemi) je spet ena super fotografska pustolovščina in druženje. Hvala vsem za super druženje!
“You never know how strong you are
until being strong is the only choice you have.” (Bob Marley)
