Za spletno stran Digitalne kamere sem za objavo – moj vtis s fotopotepa po Toskani zapisala tole:
Po skoraj šestih letih ponovno v Toskani. Tokrat v poletni Toskani, ki me je (ponovno) očarala s svojimi neskončnimi polji, ki se tako kot valovi na morju le-ti razprostirajo med toskanskimi griči. Požeta polja, pripravljene bale, kombajni na poljih ter ptice, ki jih zvesto spremljajo, mavrica po poletni plohi, sončni vzhodi ter zahodi, mesteca na vrhu Toskanskih gričev,… ter seveda odlična fotografska družba so zasenčili skoraj neznosno poletno vročino in tako so trije dnevi našega toskanskega foto potepanja minili kot bi pihnil. Hvala vsem za prijetno družbo.
Ja, jeseni bo šest let odkar sem se s fotografsko družbo prvič potepala po takratni jesenski Toskani (zapis in fotografije od takrat – tukaj) in občutki so bili v obeh primerih podobni kot sem zgoraj zapisala. Ja, tokratni fotopotep je bil prvi po skoraj treh letih premora. Premora, ki mi je postavil na pot kar nekaj življenjskih preizkušenj 🥹 in sem se tokrat morala kar pošteno “brcniti v rit”, da sem naredila ponovni korak k mojim ljubim fotopotepom v odlični fotografski družbi. 😉
Ker sem svoja občutja in vtise zapisala v zapisu za DK bodi to zaenkrat vse in sledijo še seveda fotografije. 😍
Petek, 19. julij 2024:
Sobota, 20. julij 2024:
Nedelja, 21. julij 2024:
Foto: Andreja Ravnak
“Il cuore é della stessa sostanza del cielo.”
“The heart and the sky are one and the same.
(Hong Zicheng)
