Tokratno sobotno jutro je bilo spet oprano (gospa Pohcana Zofija je ponoči izvajala svoje dejavnosti. 😉 ), podobno kot tisto pred 14 dnevi. Razlika med obema sobotama je bila le ta, da je bila tokratna sobota bolj oblačna kot sončna in ni bilo toliko odsevov in mešanja barv. Ker nisem imela prevelikega navdiha za kakšno daljše pohajanje po bližnji ali daljni okolici, sem se podala kar na polje, ki ga vsakodnevno opazujem skozi okno. Med tednom sem opazila na robu posebno barvo in spomnila sem se, da tam raste detelja in detelja v tem času seveda cveti. Torej sem se odpravila fotografirat deteljo in njene cvetove.
Pa seveda ni ostalo samo pri tem, ker je bilo na listju polno kapljic in kapljice znajo biti fotogenične. 🙂
Bilo je dovolj toplo in čebelice so že bile na delu. Preden nadaljujem z zapisom pa ena zanimivost o čebelah: V medni golši lahko čebela prenese 20 do 40 mg nektarja, v izjemnih primerih do 100 mg.
Na listju majcene žuželke, na travnem klasju pajek plete svojo mrežo in opazuje svoj ulov, … zraven vsega pa pogled v daljavo in linije, ki tečejo v neskončnost ali pa tudi ne. 😉
Ob takšnem opazovanju sta minili skoraj dve uri in po tem času sem prišla tudi do spoznanja, da sem kar pošteno blatna in umazana. Na poti do vhoda še kratek ovinek (da si seveda vsaj malo očistim blato iz čevljev) do nepokošenega travnika in tam me je seveda čakala pikapolonica na rumenem cvetu, ivanjščice, … 🙂
In je minil še en sobotni dopoldan v meni ljubem opravilu.
Na Zemlji smo, da se smejimo nadlogam življenja
in živimo svoje življenje tako dobro,
da bo smrt strah, da nas mora vzeti.
Charles Bukowski
