Ptičje petje ob zori in trkanje sončnih žarkov na žaluzije je nakazovalo, da se bo po nočnem deževju, naredila lepa praznična sobota. V času karantene je postala moja navada, da ob svitu dvignem žaluzije ter iz postelje opazujem prebujanje novega dneva in tudi tokrat je bilo tako. Danes sta se že zjutraj začela na mojih ramenih oglašati tista dva škrata, ki …(no, saj ju verjetno poznaš) 😉 Tisti na levi rami je govoril, da naj se obrnem na stran in spim dalje, tisti na desni rami pa me je vztrajno prepričeval, da bi bilo škoda zamuditi tako lepo jutro in poslednično tudi dan. No, ugodila sem obema. Tistemu na levi s tem, da sem še malo poležala v postelji, tistemu na desni pa z vsem ostalim. 🙂 Po zajtrku torej opravim jutranjo rutino (no, saj tudi zajtrk je jutranja rutina) in se odpravim. Že pri bloku je bil pogled v nebo čudovit, motili so ga le tisti majhni temni oblački za katere pa se ne zmeniva. Ja, jaz in soseda Violeta. Hiter dogovor o smeri današnjega “sprehoda” in sva šli. Danes spet smer Pod goroj. Na poti tja pa seveda pogledi v oprano nebo in okolico. Vijolični španski bezeg, modro nebo in bele ovčice, ki se podijo naokoli. Neprecenljivo že tukaj, kaj bo šele v gozdu. V gozdu potki, ki se kopljeta v sončnih žarkih in rahla dilema ali bi šli levo (strmo navzgor v hrib) ali bi šli desno (po že znani uhojeni poti). Brez prerekanja in kakršne koli besede sva šli, no, desno seveda. 🙂 Na travniku postanek in panoramski pogled na Ruše in okolico. Skozi gozd pa cvetlice, oprano listje, ki zgleda tako, kot da je vso noč nekdo z njega brisal prah in ga poliral, spreminjanje barv listja zaradi sončne svetlobe, …in seveda veliko postankov zaradi fotografiranja. 🙂 Vmes srečujeva sprehajalce, ki za razliko od prejšnjih tednov bolj veselo pozdravijo in se tudi nasmehnejo v pozdrav. Pa spet travnik in na njem jablane, ki so že odvrgle svoje cvetove. Postanek na klopci in poslušanje zvokov narave ter seveda občudovanje okolice. Pa sva na razpotju. Kam sedaj? Ali desno po običajni poti nazaj domov ali levo proti… Strinjali sva se, da danes greva levo. Levo malo v hrib in proti izviru vode na Mucovi pečini. Vmes seveda pogledi v nebo in ugotavljanje, da so pohorski gozdovi vedno bolj zeleni. Pri izviru vode seveda osvežitev in … Ja, šli sva kar dalje ob Lobnici do… Smolnika in nazaj v Ruše. Vmes seveda ogromno postankov ne za počitek ampak za fotografiranje prečudovite narave. Pobeg v gozd ob Lobnici in…
No, saj boš videl/-a na spodnjih fotografijah – srček, voda, fotografska krogla, kamni od katerih odseva sonce, prebujanje praproti, novo življenje na vlažnih z mahom poraslih kamnih, slonček na nebu,…. Pet minut po prihodu domov pa… rahel dežek, ki ga je bilo hitro konec. In sem preživela še en lep dopustniško karantenski dan.
Za konec pa HVALA vsem, ki ste del moje življenjske poti. Rada vas imam.
Srečen je človek,
ki ne teče za srečo kakor za metuljem,
ampak je hvaležen za vse, kar mu je dano.
