Današnji popoldan je bil spet eden izmed tistih, ki so klicali po tem, da po dobrem tednu dni grem spet na moje običajno mesto. V razmiku dobrega tedna dni je teta Pomlad razprostrla svojo paleto barv, mati Narava pa je poskrbela, da so danes prišli na svoj račun skoraj vsi čuti. Popki na drevesih so se prelevili v čudovite bele cvetove, ki so zraven razkazovanja svoje lepote še oddajali vonj, ki me je spomnil, da je teta Pomlad prevzela vladavino za nekaj mesecev.
Sonce je božalo s svojimi žarki in izvabilo na plan tudi ostale prebivalce mojega kotička. Siničke so med delno ozelenelim drevjem opravljale popoldanski trening, se veselo med seboj pogovarjale in se spretno izogibale mojemu objektivu.
Gospod Detel je kot kaže čistil svoje bivališče in s trkanjem opozarjal na to, da bo morebiti kaj padlo na tla.
Med suhim listjem se je prikazal na plano tudi martinček in se ustavil pred mojim objektivom.
Pa da ne pozabim na moji plaži me je spet čakal gospod Metulj, ki pa je tokrat s seboj pripeljal družbo, ki je veselo poplesavala okoli moje glave ali pa se nastavljala popoldanskim sončnim žarkom. Eden izmed njih mi je celo toliko zaupal in se mi usedel na roko. 🙂
Na plaži tokrat ni bilo krokijev (Jih res ni bilo?) je pa nizek pretok reke naplavil tudi školjke in še kaj se je našlo.
Za konec moje fotografske meditacije pa še nekaj poganjkov, cvetov, modrega neba, …
… globoke hvaležnosti za vse.
Daj vsakemu dnevu možnost,
da bo najlepši dan v tvojem življenju.
Mark Twain
P.S.: Brez krokijev pa seveda ne gre. 🙂
