… tisti občutek miru in tišine, ko letos zadnjič prideš v svoj “zen” prostor?

… tisti občutek, ko se ti vklopijo vsi čuti in kar pozabiš fotografirati? Toliko podrobnosti je okoli tebe, da …

… tisti občutek, ko globoko zadihaš brez maske na obrazu?

… tisti občutek, ko si za dober motiv zmočiš hlače do kolen in z blatom umažeš čevlje?

… tisti občutek, ko misliš, da si v svojem “zen” prostoru samo pol ure in po pogledu na uro ugotoviš, da je te pol ure trajalo več kot dve uri?

… tisti občutek, ko prvič v svojem življenju vidiš celo mavrico?

… tisti občutek, ko ti pozira skakajoča veverička?

… tisti občutek, ko konec oktobra na listju najdeš pikapolonico, ki se sonči v še toplih jesenskih sončnih žarkih?

… tisti čuden občutek, ker veš, da moraš držati socialno in še kakšno distanco? Ker ne moreš-smeš objeti nekoga?

… tisti občutek vedenja, da se ne boš mogel po svojih željah gibati po bližnji ali daljni okolici?

… tisti občutek …

Diaprojekcija

Nekoga moraš imeti rad,

pa čeprav trave, reko, drevo ali kamen,

nekomu moraš nasloniti roko na ramo,

da se, lačna, nasiti bližine,

nekomu moraš, moraš,…    

(Ivan Minatti)