Zadnja sobota v deževnem mesecu aprilu. Ura je 6.00 in jaz sem že tretji dan, odkar se je pričel 6 dnevni oddih od službe/šole, budna tako zgodaj. Samo pol ure kasneje kot se vstajam med delovnimi dnevi. Groza. 🤨 Obrnem se v postelji in poslušam zvoke, ki prihajajo skozi odprto okno. Ne dežuje (jupi), v daljavi poje kukavica (spet), zraven pa ji pritegne še preostali ptičji zbor. Rahli sončni žarki pronicajo skozi reže žaluzije. Še v snu razmišljam ali bi se odpravila na tržnico ali ne ali pa bi se danes končno odpeljala do Ormoških lagun. Po globokem kratkem razmisleku je odločitev naslednja, da na tržnico ne grem saj je potrebno porabiti zelenjavo, ki je še v hladilniku, hrane pa ne mečemo stran, torej grem po zajtrku in vseh jutranjih ritualih na izlet. 😉 Spala seveda nisem kaj več in po vseh jutranjih ritualih ter pripravljanju fotografske opreme sem se odpravila proti naravnemu rezervatu Ormoške lagune. Do tja je od mojega doma dobra urca vožnje, ki je kar hitro minila. Ko prispem seveda pobašem vse kar potrebujem in grem za usmerjevalnimi tablami. Seveda takoj pričnem s poslušanjem zvokov narave – kukavica v daljavi, brenčanje čebel, pretakanje vode, … Ah, pomirjujoči zvoki, zraven vsega pa so temperature ravno prave za kratke rokave (končno). Naravni rezervat je urejen tako, da so opazovalnice narejene iz starih kontejnerjev. Sem bila prijetno presenečena nad urejenostjo in predvsem njihovo čistostjo. Mogoče bi bila v njih dobrodošla kakšna klopca saj v teh ta manjših jih ni. Med hojo od enega do drugega opazovališča poslušam ptico, ki se na veliko oglaša tam nekje med trstičjem. Z vztrajnim opazovanjem jo le najdem in vidim, da prav uživa v zibanju ter prepevanju. Seveda jo fotografiram (večkrat!) ampak ker je kar daleč in nič kaj pri miru,… no, s stativom bi bile fotografije verjetno bolj čiste in ne “zmigane”. 🙄 Če se stric Google ne moti se ta ptica imenuje Rakar.

V nadaljevanju poslušam žabje petje ter tokrat iščem le-te. Če me je kdo opazoval bi si verjetno mislil svoje. No, mi je čisto vseeno kaj si je kdo mislil, saj sem jih našla. Žabe namreč. 🐸

Sledi lep miren sproščujoč sprehod in v veliki opazovalnici sedenje, opazovanje ter seveda fotografiranje in uživanje v lepotah narave. Bela pastirica (upam, da se tudi tukaj stric Google ne moti) mi je vztrajno pozirala in mi s svojim ptičjim čebljanjem želela nekaj povedati. Sem mislila da ima v kljunu vejice za gnezdo ampak po pregledu fotografij na računalniku sem videla, da je imela v kljunu malico in sicer kačjega pastirja. No, mogoče pa je želela z menoj deliti svojo malico, jaz je pa nisem razumela. 😉

Zraven bele pastirice seveda opazujem labodje vzletanje in pristajanje, v daljavi vidim njihovo gnezdo ter sramežljive čaplje. Pregled nad vsem tem pa so imeli vodni bivoli, ki so dnevu primerno počivali in se niso dali motiti. Po vrnitvi do avtomobila sem seveda vedela, da se v bližnji prihodnosti vrnem tokrat bolje opremljena, predvsem stativ je tukaj primeren za boljšo čistost fotografij. Mogoče takrat povabim s seboj koga, da bo moja “šerpa” in mi bo pomagal nositi s seboj vso opremo. 😂😂😂😂 Prostovoljci dobrodošli.

Za zaključek tega zapisa. Ideja je bila, da bi mogoče primerjala med seboj Škocjanski zatok ter Ormoške lagune. Oboje sta namreč mokrišči, ki pa sta med seboj neprimerljivi. Vsako ima svoje pozitivne in tudi nekaj negativnih stvari ampak saj tako mora biti. Nič ni popolno. Tako kot niso popolne moje fotografije. Po prvem ogledu sem bila kar razočarana ampak potem sem iz njih potegnila najbolje in se zraven tudi ponovno nekaj naučila.

Aja, naslov te verjetno bega. Kje je tisto pričakovanje? Kaj sem želela zapisati/sporočiti? 🤷‍♀️No, o tem pa mogoče v kakšnem od naslednjih zapisov. 😉

“Delamo, da bomo na koncu imeli čas, da bomo doživeli vse tiste stvari, ki smo si jih vedno želeli. In na koncu jih stlačimo v tisti čas, ki nam je še ostal.”