Ko sem se zjutraj zbudila se je na radiu vrtela pesem iz naslova, v enem dnevu sem jo še slišala še vsaj dvakrat. Kot, da želi nekaj sporočiti. Je pa besedilo Ferija Lainščka res dobro, Ditka pa ga je seveda odlično odpela.

Prinesi mi rože, ki divje cvetijo,
odpelji me v goro, kjer škrati živijo.
Pokaži mi zvezdo z mojim imenom,
zloži mi pesem z bizarnim refrenom.
Povabi me včasih v kraje neznane,
mi zjutraj pod okno pripelji cigane.
Povej mi o sanjah četudi so grešne,
zaupaj mi želje četudi so smešne.

Napravi to zmeraj, ne bodi kot drugi,
ljubezen ni reka, ki teče po strugi.
Napravi to zopet, ne hodi po poti,
saj sreča ni nekaj, kar pride naproti.
Poljubi me nežno, ko drugi hitijo,
povabi me v mesto, ko drugi že spijo.
Usoda je živa in mrtvi junaki,
naj še hrepenijo postaje in vlaki.

Danes sem se po malo več kot tednu dni vrnila na moje priljubljeno fotografsko prizorišče. Se vidi, da teta Pomlad na veliko uporablja paleto in čopič ter spreminja barve matere Narave, saj se vidi občutna razlika v barvah izpred enega tedna in danes. Z menoj sta seveda bila moja zvesta spremljevalca, ki sta seveda spet odlično opravila svoje delo  😉 , jaz pa sem ob petju ptic in božanju sončnih žarkov ter vetra spet ustvarila nekaj fotografij na katere sem verjetno lahko ponosna.