Predzadnja sobota v mesecu juliju je bila letnemu času primerna, torej vroča, sončna, … V družbi meni najljubših sem se dopoldan odpravila novemu fotografskemu kotičku naproti. Tam nekje ob makadamski poti so nas pričakale še zadnje sončnice. Ene v polnem razcvetu, ene tik pred razcvetom, nekatere pa že ob koncu svojega življenjskega ciklusa. Na vseh je bilo polno čebelic, ki so pridno nabirale cvetni prah in seveda še kar nekaj črmljev, metuljev, … Čas je bil, da testiram novega “člana” družine Canon in sicer desno roko “Velikega brata” imenovano “Macro objektiv”. 😉 No, kaj je nastalo pa seveda spodaj.
Ker pa brez srčkov tudi pri sončnicah ne gre… Ga najdeš na spodnji sliki?
In je odletel. Kdo je odletel?
Po opravljenem fotoshotingu smo se odpravile še po potki v bližnji gozd in naletele na zanimive pajčevine in odbijanje svetlobe skozi njih.
Tik ob koncu poti še preden smo se obrnile nazaj pa nas je na potki pričakala…
In o tem se bo govorilo še kar nekaj časa. 🙂
Kdor hoče videti, mora gledati s srcem. Bistvo je očem nevidno.
Antoine de Saint-Exupery – Mali princ